64 držav, milijon pisem, slovenski šolarki pa je uspelo napisati najboljšega

Trinajstletnica je osvojila bronasto pisemsko medaljo
Ključne besede:
   pismo    prizananje    slovenska šolarka    tekmovanje    bronasto Vir: MMC RTV SLO

Vir: MMC RTV SLO

Ste morda že slišali za 13-letno Dašo Bahor, ki je napisala tako čudovito pismo, da je pometla konkurenco s kar 64 držav? No, če niste vam bomo pa mi predstavili nekaj besed o njej.

 

Gre za šolarko iz Osnovne šole Dragatuš v Beli krajini, ki je prejela bronasto pisemsko medaljo in priznanje za najlepše pismo. Njena učiteljica za slovenščino je njeno pismo poslala na natečaj svetovne poštne zveze, kjer so imeli temo, da mladi sami sebi napišejo pismo v kakšnem svetu bodo živeli leta 2047. Daši je uspelo s svojim razmišljanjem napisati eno najlepših pisem med skoraj milijon drugimi.

 

 

 

Svetovna poštna zveza že več kot 40 let razpisuje mednarodni natečaj za najlepše pismo, kjer spodbujajo mlade šolarje, da več pišejo. Zlata pisemska medalja je šla v Vietnam, srebrna v Romunijo in seveda bronasta k nam v Slovenijo.

 

 

Del Dašinega pisma, ki ji je prineslo bronasto medaljo in ga je vredno prebrati. Za ogled celotnega prispevka pa kliknite TUKAJ!

 

 

Draga Daša

 

Kakšno je življenje v letu 2047? Morda se spomniš namena tega pisma, mogoče ti bom pa sedaj pomagala obuditi spomin. Pišem, da te spomnim, kakšen je bil svet nekoč. V ''daljnih'' začetkih 21. stoletja, ko je po naši državi še vsak dan potovala vsaj ena novica o vojni, ki se nam je sprva zdela zelo daleč, a nam je kmalu začela dnevno pošiljati budnico v obliki žrtev in nas prisilila pomisliti, da celo naš idilični kotiček sveta na imun na slabe stvari, ki se dogajajo okoli nas.

 

 

Sedaj si še ne znam predstavljati, kje bom pristala čez 31 let in pol, ko bom brala tole pismo. Mogoče je lažje gledati v prihodnost glede nečesa, kar nima toliko vidikov in možnosti. Na primer vojna. Lahko se bo nadaljevala, lahko se ne bo; druge možnosti ni. Vem,  da se bodo vsi borili do zadnjega – vsi, da se bo končalo. Pomembno je le, komu v prid. Ampak včasih morda z zmago povzročimo še več škode.

 

 

Želim si, da v novem lepšem svetu, ki bo dovoljeval različnost ne pa poskušal strniti ljudi v neko idealno različico človeka. V okolici, kjer se bo vsak počutil varno – ne izobčeno, ne preganjano. Nekje, kjer ni prostora za stereotipe in predsodke, ki nam onemogočajo mirno življenje drug z drugim in nas potiskajo narazen, vsakega med svoje, dokler vsa zloba ne izbruhne na dan.

 

 

 

Šele, ko je vsega konec, se zavedamo, da sovraštva ne moremo uničiti s sovraštvom, kot ne moremo premagati teme s temo. Slepimo se in sami sebe prepričujemo, da sprejemamo pravo odločitev. Seveda, nikoli se ne bomo mogli znebiti vseh slabih stvari; tudi ko posije sonce, ostanejo sence. A vendar je bleda senca bolje kot potiskanje sebe in nezavedno velikokrat tudi vseh okoli nas v trdo temo, vsakega na svojo stran. Tako ne škodimo samo svoji prihodnosti, temveč tudi prihodnosti svojih bližnjih.

 

 

Pa naj bo to na merilu posameznika ali države. Velikokrat nas nesreča, namesto, da bi nas združila, samo še bolj odriva narazen, da na koncu naš cilj, uperjen v določenega nasprotnika, zbledi in zabriše črte med prijateljstvom in izdajo.

Ena od premnogih oseb, ki so trpele zaradi sovražnosti med drugačnimi ljudmi, je bila moja budnica v dogajanje okoli mene. Se še spomniš?