Socialna pedagoginja o stanju v slovenskih vrtcih in o tem, kako ''biti priden''

Maja Tratnik je poklepetala z Damjano Šmid in izvedela veliko koristnih informacij
Ključne besede:
   Damjana    Šmid    pedagodinja    sociala    vrtec    zloraba    pismo
O tem, kakšno je stanje v naši vrtcih ...
Damjana o svojem zapisu

Maja Tratnik je v goste povabila osebo, ki jo je prvič srečala na nekem šolskem predavanju njenega sina in jo je takrat dobesedno očarala. To je socialna pedagoginja Damjana Šmid, ki ima za seboj že 30 let predavanj in s katero sta poklepetali o stanju v naših vrtcih in o tem, kako ''biti priden''. Pogovor si lahko ogledate tudi na naši Facebook strani. Kliknite TUKAJ!

 

Na njenem Facebooku pa smo zasledili zapis, ki si ga je dobro prebrati: 

 

Nisem bila pridna, pa sem zanosila…

 

Bodi priden, bodi pridna, ali si bil priden, nisi priden … To so vsakodnevni stavki, ki jih poslušajo otroci tako doma kot drugje. Kaj pa pomeni biti priden? Ali s tem zares damo dovolj jasno sporočilo, kaj pričakujemo od otroka? Mar ni to samo ostanek neke stare miselnosti, ko so bili otroci še ubogljiva, podrejena bitja, ki so kimala odraslim pa naj so imeli prav ali pa ne. Ne pravim vam, da moramo vzgajati upornike in razgrajače. Prepričana pa sem, da otroci potrebujejo bolj jasna sporočila. Prav je, da vedo, kakšno vedenje je primerno in kakšno ne. Vendarle tega v besedi »priden« ni. V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je priden tisti, ki rad, dosti dela, ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve, nekdo, ki ne povzroča nevšečnosti. Da je to zelo uporabna ljudska beseda nam pove tudi opis, kje vse jo uporabljamo. Gospodinja je pridna in skrbna, pes je priden in ubogljiv, dojenček pridno spi, knjižnica ima pridne bralce, pridno je nalival kozarce, kokoši pridno nesejo… Vse skupaj malce diši po tradicionalni razdelitvi vlog in po pričakovanjih, ki jih imamo do drugih. So moški pridni? So politiki pridni? So šefi pridni? Ne, oni so delovni, uspešni, vztrajni, ambiciozni, zavzeti… Hm. Torej vseeno izbiramo besede, ki so vezane na funkcijo, spol, starost… Najbrž tudi zato, ker pod pridnost lahko veliko spravimo. Predvsem različne vrste ubogljivosti, kar pa naj ne bi veljalo za šefe, moške in politike. Državni zbor je pridno zasedal. Vsi poslanci so pridno poslušali. Policisti so pridno opravljali meritve hitrosti. Moški tako pridno drgnejo svoje avtomobile… Šef ni bil priden... To ni tožba male feministke, niti pedagoginje, ki bi rada več pravega odnosa do otrok. Je samo povod v razmišljanje in v iskanje bolj jasnih besed, ki določajo neko vedenje. Če otrok pospravi čevlje, je pospravil čevlje. Všeč mi, ker si pospravil čevlje. Super si naredil to in to… Pohvalimo, opazimo dejanje, ne označimo človeka za pridnega. Če otrok vse poje, je najbrž lačen, ne priden. Če deli svoje igrače, je dober prijatelj, ne priden. Če nam pomaga pri delu, je deloven. Če dokonča nalogo, je vztrajen. Celo množico bolj učinkovitih besed imamo za posamezna dejanja in vedenja. Enostavno je. Poglejmo kaj konkretno nam je všeč in to opišimo. Pa bodo otroci ravno tako »pridni« pa še bolj jasno jim bo, kaj od njih pričakujemo. Samo razmišljam. In to je tudi namen tega zapisa.

 

Damjana Šmid

 

P.s.: Nekoč sem na predavanju vprašala, kaj pomeni biti »priden«. Pa je rekla gospa, da to pomeni »biti Slovenec«. Ni daleč od resnice.